Od Ljubljane do Matange

Po uspešno zaključenih treh tednih se vam javljamo iz našega novega doma, Matange. Ko po koncu dolgega delovnega dne sedimo v naši kuhinji in smeje obnavljamo zgodbe, ki so se nam do sedaj zgodile, kar težko verjamemo, da smo na Madagaskarju šele tri tedne. Pa se vrnimo na začetek našega popotovanja.

Slovenijo smo zapustili v nedeljo, 14. oktobra; kljub velikim naporom ob pakiranju, nam je na koncu le uspelo vso medicinsko in osebno prtljago spraviti v deset velikih torb. Do Madagaskarja nas je ločila dolga pot, do Matange še veliko daljša.

Leteli smo iz Benetk, preko Pariza, do Antananariva. Pristali smo ob 23h zvečer, zatem pa še dobri 2 uri čakali na letališču zaradi carine in tako hitro dobili prvi vtis afriškega tempa dela. Prvo noč smo prespali v misijonarskem mestecu Akamasoa (kar v malgaščini pomeni »Dobri prijatelji«), ki ga je ustanovil Pedro Opeka. Prijazno nas je sprejel v svojo hišo, kjer nas je že čakal kup škatel, polnih zdravil, ki smo jih naročili v Antananarivu, in kjer smo utrujeni preživeli našo prvo noč na Madagaskarju. Takoj, ko smo naslednje jutro stopili iz hiše, so nas obkrožili otroci in nas veselo pozdravljali »Saliii«, ter se navihano smejali ob vsakem našem pozdravu. Domačini so se želeli rokovati in slikati z nami, tako smo se počutili kot prave filmske zvezde.

Še isti dan nas je doletela tudi prva tropska nevihta. Padala je toča in presenečeni smo opazovali domačine, ki so iz tal pobirali ledene kepe ter otroke, ki so veselo skakali po toči ter lizali led. Pričakala nas je tudi prva malgaška pojedina, kombinacija testenin in riža, ki se nam je sprva zdela nenavadna, po treh tednih življenja tu pa smo je že dodobra vajeni. Naslednji dan smo nadaljevali pot proti Matangi, do katere nas je ločilo 800 km vožnje, kar v malgaških razmerah pomeni približno 3 dni. Pot bi seveda lahko opravili hitreje, vendar smo se zaradi varnosti (potovanje ponoči ni varno zaradi »cestnih razbojnikov«) odločili, da raje potujemo le podnevi J. Pred nami je bila osem-urna vožnja do Ranomafane. Na poti smo občudovali lepote Madagaskarja, ki je v tem času zelo zelen, poln riževih polj.

V Ranomafani smo se po srečnem naključju uspeli srečati z prejšnjo odpravo, ki je ravno potovala iz Matange, in tako smo ob prijetni večerji polni pričakovanj poslušali prigode naših predhodnikov, ter se po pogovoru še bolj veselili začetka našega dela.

Naslednji dan smo krenili proti Farafangani, ki leži 100 km stran od Matange in je zadnje večje mesto v okolici. Tam nas je sprejel oče Apolinera, ki nas je zapeljal po nakupih za manjkajočimi testi za malarijo ter tisto hrano, ki je v Matangi ne moremo kupiti (prepečenci, konzerve tune, čokoladni namaz J). Edini belec, ki smo ga na poti srečali, nas je na presenečenje vseh ogovoril v slovenščini. Ugotovili smo, da govorimo z misijonarjem Janezom Mesecem, ki dela na Madagaskarju že več kot 15 let. Povabili smo ga na večerjo, ob kateri nas je podučil o malgaški kulturi, običajih in pripovedoval o svojih izkušnjah.

Naslednji dan nas je čakal še zadnji del poti, ki je bil sicer po kilometrih najkrajši, (100 km) vendar je zaradi slabih cestnih razmer trajal dobrih 5 ur. Opraviti smo ga morali s terenskim vozilom s štirikolesnim pogonom, (saj je pot do Matange zelo blatna) za dodaten izziv pa nanj natovoriti še 10 torb in 26 škatel zdravil ter prihraniti nekaj prostora tudi za nas. Dekleti sta bili stisnjeni ob prtljagi, fantje pa so se kar usedli nanjo. Seveda pa za malgaške standarde to ni bilo dovolj, tako smo s seboj peljali še dva mladeniča iz Matange.

Po bolj ali manj udobni vožnji in nemalo vprašanjih, »koliko kilometrov še?«, smo le prispeli v vasico Matanga. Domačini so nas pozdravljali že kar po slovensko: » Dober dan!«, » kako si?«, v stanovanju pa nas je že pričakalo kosilo - testenine in riž J. Naslednji dan smo si prvič ogledali naš nov dom, malo vasico, sestavljeno iz lesenih hišk s slamnatimi strehami, brez elektrike in tekoče vode, kjer si prebivalci pripravljajo hrano kar v ognjiščih poleg hišk, WC pa predstavlja narava. Čez vas teče reka, ki se jo da prečkati z drevaki, sredi vasice pa se nahaja tržnica, kjer domačini prodajajo svoje pridelke. Trenutno lahko kupimo riž, krompir, korenje, čebulo, paradižnik in banane. Na glavni (in praktično edini) ulici pečejo ocvrte banane, ki so odličen prigrizek in si z njimi poskušamo potešiti željo po čokoladi J. Se pa že nestrpno veselimo meseca decembra, saj je takrat vrhunec sezone sadja na Madagaskarju in bomo lahko uživali v ananasu, mangu, papaji in ličiju. Na ulicah je vedno ogromno otrok, ki nam pogosto sledijo, ter med seboj tekmujejo, kdo si upa čim bližje »VAZI« - belcu. Na cesti pa srečavamo odrasle vole, katerih pastirji so otroci, pol manjši od njih. Iz vseh strani nas obdajajo prelepa riževa polja, katera smo že večkrat poskušali prečkati, vendar zaenkrat še neuspešno – po čudnem naključju vsakič ravno Jan konča do pasu v blatu J.

Ob našem prihodu so nas pričakale sestre, ki delujejo v misijonu. Razkazale so nam dispanzer, v katerem delamo, ter nam pomagale pri pospravljanju zdravil in prtljage. Poleg tega nekatere izmed njih tudi sodelujejo z nami pri obravnavi pacientov. Sestra Perline ima veliko medicinskega znanja in vodi dispanzer v času, ko ni odprav, sestra Daniele in Angie pa pomagata pri sporazumevanju s pacienti. Prvi vikend v Matangi smo preživeli ob malgaškem slovarju ter se trudili naučiti čim več malgaškega jezika, pri izgovorjavi pa so nam pomagale sestre. V ponedeljek, 22. oktobra, smo končno odprli vrata za paciente.

Naš dispanzer sestavljajo tri ambulante: zobozdravniško vodi naš »dentista« Jurij, kirurško vodita Jan in Matej, splošno pa Sončka in Eva.

Delovni dan se začne ob 8ih, vsak dan pa nas pred vrati čaka kopica pacientov; številčno jih izgleda še več, saj paciente velikokrat spremljajo cele družine. Pacienti imajo različne težave; veliko imamo pediatrične populacije, pri kateri zdravimo različne okužbe, veliko impetiga, noric, pljučnic, vnetih ušes, oslovskega kašlja, nemalokrat pa se srečamo tudi s podhranjenostjo. Imamo pa tudi paciente, ki se zdravijo zaradi hipertenzije, epilepsije, astme, gastritisa. Pogosto pridejo do nas že z zelo razvito klinično sliko, tako vidimo zaplete angine, in veliko abscesov, ki jih fanta oskrbita. Seveda se srečujemo tudi s tropskimi boleznimi; tako vsak dan obravnavamo bolnike z malarijo, vidimo elefantiazo nog ali skrotuma zaradi filarioze, srečali pa smo se tudi že s tuberkulozo. Že prvi teden smo imeli tudi nekaj nujnih primerov, ki so se na naše olajšanje vsi uspešno končali J. Nemalokrat se na račun pacietov tudi dobro nasmejimo, na primer, ko nosečnica v 9. mesecu nosečnosti na pregled pride s čolnom in veslo prinese kar v ambulanto, ali pa ko starejša gospa pride na pregled kar s svojim petelinom na povodcu.

Preseneča nas tudi to, da veliko domačinov ne zna odpreti vrat in tako kar stojijo pred njimi, dokler jih nekdo izmed nas ne odpre. Delo zaključimo, ko v čakalnici ni več pacientov, kar je običajno med 17-18 uro. Na dan imamo povprečno okoli 70 pacientov, do sedaj smo jih imeli največ 110. Po koncu dneva utrujeni hitro popadamo v postelje, saj nas naslednje jutro ob 5h zjutraj zbudi sosedov petelin ali zvok sekanja drv, ki jih domačini potrebujejo za pripravo zajtrka J. Vikend smo izkoristili za izlet do morja, Indijskega oceana, ki se nahaja 10 km stran. Do tja smo se odpravili kar peš. Obisk je bil vreden 2-urne hoje, saj smo uživali na prazni peščeni plaži, kjer so bile poleg nas le še krave in nekaj pogumnih ribičev, ki kljub nepredvidljivim tokovom z drevaki odrinejo na odprto morje in si tako služijo kruh.

Tokratni zapis je kar dolg, saj smo včeraj imeli prost dan zaradi predsedniških volitev (kandidatov je kar 36) in imeli nekaj več časa za povzetek zadnjih tednov. Kljub dolžini pa še vedno nismo zajeli vsega, kar smo doživeli, tako da se bomo kmalu spet oglasili, morda še pred razglasitvijo rezultatov volitev (konec novembra – afriški tempo) J. Veluma!