"Dentista" na Madagaskarju

Sledeči blog zapis je bil spisan s strani Jurija, zobozdravnika v naši ekipi, že pred skoraj dvema mesecema, vendar mu zaradi obilice dela in slabe internetne povezave ni bilo usojeno, da pride prej do vas. Pa se vrnimo 2 meseca nazaj...

Po skoraj dveh tretjinah našega dela na Madagaskarju je prišel čas, da vam predstavim, kako poteka zobozdravniško delo v Matangi ter opišem kakšen zanimiv primer ali prigodo, ki se mi je tu zgodila. Za nami bosta kmalu dva meseca odkar smo zapustili Slovenijo ter 6 tednov mojega dela v zobozdravstveni ambulanti, ki je ena izmed treh v našem dispanzerju. Po prihodu v Matango sem hitro ugotovil, da stvari na malgaškem podeželju potekajo nekoliko drugače kot pri nas v Evropi. Prebivalci celotnega področja v času, ko ni odprave, nimajo zobozdravstvene oskrbe. Tako so mi domačini dali takoj vedeti, da bom izmed celotne ekipe morda imel prav jaz največ dela, saj so hitro izvedeli, kdo izmed nas je “DENTISTA” (tako tukaj namreč pravijo zobozdravniku) in so me kar na ulici ogovarjali, da jih boli zob in če jim ga lahko izderem.

Zobozdravstvena ordinacija v dispanzerju v Matangi.

Zobozdravstvena ordinacija v našem dispanzerju je za tukajšne razmere dobro opremljena. Na sredi se nahaja dentalski stol, ki je prilagodljiv po višini in ima prilagodljiv del za glavo; tako manj trpi pacientov vrat med delom (..in moj hrbet). Kar se tiče kirurškega dela ima ordinacija veliko instrumentov za zdiranje zob, da tekom dneva ob velikem številu pacientov ne zmanjka različnih ekstrakcijskih vzvodov in klešč. Prav tako je v ordinaciji manjši prenosni vrtalnik, ki je priključen na električno omrežje dispanzerja, ki se napaja iz sončnih celic na strehi. Tako je možno ob sončnem vremenu narediti tudi kakšno plombo, čeprav je prva želja večine pacientov, da jim zob izderem. Enkrat se mi je ob izdelavi plombe celo zgodilo, da je zaradi poslabšanja vremena – nevihte, zmanjkalo elektrike v dispanzerju. Pacient se je moral vrniti naslednji dan, da sem lahko dokončno izdelal belo zalivko. Nekajkrat mi je vrtalnik prišel prav tudi za odstranjevanje kosti okoli korenine zoba, ki se je zalomila in je bila potrebna tako imenovana kirurška ekstrakcija. V ordinaciji se nahaja tudi toplotni sterilizator, v katerem po koncu dneva skupaj z medicinci instrumente steriliziramo. Po drugi strani pa pri mojem delu pogrešam stvari, ki so v Sloveniji popolnoma samoumevne; kot je na primer dentalni rentgen - ortopan. Skoraj ne morem verjeti, da sem izdrl toliko zob, brez da bi videl eno samo rentgensko sliko! S takšno pregledno sliko zob in čeljusti je možno pridobiti osnovne informacija o številu, poteku in legi korenin, kar olajša delo in pomaga pri oceni zahtevnosti ekstrakcije. Pri delu v dispanzerju mi asistira domačinka Endry, ki prav tako pomaga pri komunikaciji s pacienti.

Ko pacient odpre usta, me večkrat čaka kakšno presenečenje. Kot recimo, kadar se zob “drži” v ustih samo še z dlesnijo ali pa zob v ustih ohranja le zobni kamen. Včasih bi lahko zob preprosto vzel iz ust kar z dvema prstoma brez uporabe klešč.

Po šestih tednih dela bi moje dosedanje delo v številkah izgledalo takole: v ordinaciji sem oskrbel 245 pacientov, izdrl 662 zob ter izdelal 26 kompozitnih - belih plomb. Prav tako sem oskrbel 9 odontogenih abscesov (največ bukalnih, palatinalnih in vestibularnih). Statistika hitro pokaže, da sem večini pacientov pri mojem delu izdiral zobe in sicer v povprečju skoraj 3 zobe na osebo. Zobozdravstveno stanje večine domačinov je namreč tako slabo, da druge rešitve za zob kot ekstrakcije več ni. Ob ponedeljkih je v Matangi tržni – bazar dan, zato imamo takrat v dispanzerju občutno več pacientov. Tako sem v enem samem dnevu izdrl kar 66 zob! Da pacienti manj krvavijo iz ekstrakcijskih ran in jim je omogočeno hitrejše celjenje, sem skoraj 30x uporabil tudi šivalni material. Poleg izdiranja zob in izdelav zalivk sem oskrbel tudi kakšnega pacienta z bolj redko patologijo v ustni votlini; tako sem na primer zašil rano jezika 6 letnemu otroku, ki se je ugriznil v jezik med padcem ali pa smo skupaj z zdravniki staknili glave in si z atlasom ustnih bolezni pomagali ugotoviti, katero bolezen ima pacient s spremembami na ustnicah podobnimi erythema multiforme.

Globoka krvaveča laceracija jezika po zašitju.

Velika večina Malgašev na podeželju se ukvarja s kmetijstvom, niso izobraženi in ne govorijo drugih jezikov kot malgaščine. Le redki znajo kakšno francosko besedo, najpogosteje samo številke. Po osvojitvi tistih osnov malgaškega jezika, ki jih potrebujem za osnovno komunikacijo s pacientom običajna obravnava pacienta v moji ordinaciji izgleda takole: najprej z ‘Avia!’ (naprej) pokličem pacienta iz čakalnice in ga pozdravim z ‘Akoryaby’ (običajen pozdrav na tem delu Madagaskarja, ki v prevodu pomeni ‘kako si’). Pacienta z ‘Mipetraka’ (usedi se) posedim na zobozdravniški stol, ter ga z verjetno najpogostejšima uporabljenima besedama v zadnjem mesecu in pol ‘Marary nify?’ povprašam ali ima zobobol. Ponavadi dobim pritrdilen odgovor z ‘Ao’ (ja), nakar vprašam ‘Haiza marary’ (kje je bolečina?). S pacientom si skupaj ogledava zobovje ter mu z ‘Alana nify eto’ (ta zob je za zdret) predlagam, kaj bi bilo smiselno izdreti. Ponavadi sledi še pregovarjanje pacieta, češ da mu izderem še kakšen drug zdrav zob, najpogosteje zgornje sekalce. Ko se uskladiva, mu povem, da mu bom dal anestezijo in da po njej ne bo čutil bolečine: ‘Umeku pikira, vita pikira tsy marary’. Med samim zdiranjem najpogosteje uporabljam stavke ‘Sokafy ny vava’ (odpri usta), ‘Mandrora’ (izpljuni), še posebej pri mlajših pacientih pa pogosto ‘Aza mataotra’ (ne boj se). Po končanem zdiranju mu dam navodila, da naj izpljune tampon po 1h ter mu povem, kako naj jemlje protibolečinska zdravila.

Odontogeni abscesi nastanejo, kadar se vnetna bolezen zob ali obzobnih tkiv razširi v kostnino čeljustnic in sosednja mehka tkiva. Bukalna – lična absecesa na zgornjih dveh slikah. Na spodnji sliki palatinalni abseces (abseces trdega neba) zaradi karioznega zgornjega stranskega sekalca.

Na Madagaskarju tudi ni nič nenavadnega, če pride v soboto zjutraj na vrata našega doma trkat starejši gospod z akutnim zobobolom in palatinalnim abscesom ter prosi, če mu lahko pomagam. Gospod je v roki nosil veslo, saj je kar tri ure veslal in pešačil do naše vasi. Razdalje, ki jih tukaj prepotujejo, da pridejo do zobozdravnika, so res neverjetne in za naše razmere v Evropi nepredstavljive. Tako je moja “rekorderka” kar 6 ur pešačila do mene, da sem jo rešil bolečin.

Po ekstrakciji večih sosednjih zob je pogosto potrebno rano tudi zašiti. Pacient na sliki je v spodnji čeljusti “izgubil” sedem zob.

V naši popoldanski “izmeni”, torej po kosilu od 13h do 17h, se včasih zgodi, da imam manj pacientov oz. ob ob redkih dnevih jih celo popoldne ni več. Takrat z veseljem oddidem v eno izmed ambulant splošnih medicincev, kjer jim pomagam, včasih pa tudi prevzamem kakšno manjše delo, asistiram pri kiruških operacijah ali pa naredim test za malarijo. Nemalokrat se tudi zgodi, da me Eva, Sončka, Jan ali Matej pokličejo na “konzulatacijo”, kadar imajo pacienta s patologijo v ustih, obrazu ali vratu. Tako poskušamo s skupinimi močmi ugotoviti, ali je pacientovo vnetje odontogenega izvora, kakšne vrste sprememb ima na ustni sluznici, ugotavljamo, ali ima pacient maksilarni sinuzitis ter se na koncu tudi skupaj odločimo za ustrezno terapijo.

Pacientka s sumom na cervikofacialno aktinomikozo, ki ima že eno leto absec na vratu, skozi katerega se občasno drenira gnoj. Za to kronično granulomatozno vnetje mehkih tkiv je značilno tvorjenje podkožnih absecov v predelu angulusa spodnje čeljustnice, ki občasno fistulirajo. Po začetni antibiotični terapiji se pacientka nikoli ni vrnila na dogovorjeno kirurško zdravljenje.

Še posebej mi je v spominu ostal primer pred dobrim mesecem, ki smo ga oskrbeli skupaj z Janom in Matejom. V naš dispanzer je prišla 25 letna pacientka z obsežnim absecom na vratu in visoko vročino. Zaradi otekline je imela hud trizmus - zmanjšano odpiranje ust, zato je bilo ob omejeni diagnostiki, torej brez rentgenske slike, zelo težko določiti, ali je zob vzrok abscesa. Ob prihodu do nas je lahko odpirala usta le toliko, da je spravila tableto med zgornje in spodnje sekalce. Nevarnost takšnega vnetja je, da se lahko hitro razširi navzdol v medplučje in povzroči mediastinitis ali pa da zapre dihalne poti.

25 letna pacientka ob prihodu v naš dispanzer (zgoraj), po opravljeni inciziji (levi spodaj) ter po skorajšni zacelitvi incizijske rane (desno spodaj).

Ob takšnih primerih, ki seveda zahtevajo bolnišnično zdravljenje in operacijo v splošni anesteziji, smo pogosto v dvomih, ali pacienta poslati na dolgo in drago pot v najbljižjo bolnišnico ali ga naj oskrbimo sami. S pošiljanjem pacientov naprej (do najbližje bolnice je tri urna vožnja, prav tako je iz naše vasi le en prevoz dnevno do mesta, kjer je bolnica – če je lepo vreme) imamo mi in prejšnje odprave slabe izkušnje. Pogosto pa tudi pacienti sami že vnaprej zavračajo bolnišnično zdravljenje. Pacientki smo v lokalni anesteziji naredili ekstraoralno incizijo - rez na vratu nad oteklino, iz abscesne votline iztisnili gnoj ter omogočili, da je le-ta naslednjih nekaj dni iztekal, ter ji predpisali antibiotično terapijo.

Ko smo se po mesecu dni že dodobra privadili na bivanje in delo v Matangi, smo se za en teden odpravili v mesto Ampitafa. Gre za nekakšen kompleks večih stavb (mini bolnišnica, šola, hidroelektrarna), ki je zgrajena sredi ničesar, na stičišču večih občin. Zaradi stanja tukajšnih “cest”, je pot s terenskim vozilom trajala kar 7 ur, čeprav sta naša vas Matanga in Ampitafa med seboj po zračni liniji oddaljeni le 30 km. V mini bolnišnici se v eni izmed ambulant nahaja skoraj čisto nov zobozdravniški stol. Stol je bil darilo avstrijskega zobozdravnika, ki kot prostovljec občasno prihaja v Ampitafa. Tako sem imel priložnost kašnemu pacientu tudi očistiti zobni kamen ali narediti manjšo zalivko. Na žalost večino časa ambulanta sameva, razen v času kakšne odprave, ko za en teden pridejo tja zdravniki.

Ordinacija v Ampitafi je opremljena s skoraj novim zobozdravniškim stolom, ki pa nažalost večino časa sameva.

V tednu, ki smo ga preživeli v Ampitafi, smo se za dva dni odpravili tudi na “outreach”, to je obisk oddaljene vasice Vatotnato, ki leži ob robu pragozda, dobrih 6 ur vožnje stran s terenskim vozilom. Več o poti in delu v tej vasici si lahko preberete v našem prejšnjem blogu, ki ga je spisal Matej. Po začetnem čudenju nad lepotami te odročne vasice in okolice, ki bi se z lahkoto uvrstila na prvo mesto najlepših krajev, kjer sem kadarkoli bil, smo hitro vzpostavili provizorično ordinacijo v leseni kolibi in začeli z delom. Prebivalci te vasice in okolice sicer nimajo zobozdravniške oskrbe, zato ni čudno, da sem imel jaz največ dela. Pri izdiranju zob so mi pomagali tudi zdravniki, na koncu smo s skupnimi močmi izpulili skoraj 100 zob.

Na poti v oddaljeno vasico Vatonato ob robu pragozda. Z djeepom smo večkrat prebrodili celo reko, mostov seveda tukaj ne poznajo.

V Vatonato je zobozdravniško ordinacijo zamenjala lesena koliba. Da smo si olajšali delo, smo namesto naslona za glavo uporabili kar okensko polico.

Vatonato! Na vsakem koraku smo “šokirani” nad neverjetno naravo Madagaskarja.

Za konec lahko povem, da se z Madagaskarja vračam bogatejši za izjemno in nepozabno izkušnjo, ki mi je dala neverjetno veliko izkušenj za svoje bodoče delo. Še vedno ne morem verjeti, da sem dejansko imel priložnost biti del tega.