MORA MORA TONGA LAVITRA (POČASI SE DALEČ PRIDE)
- Člani odprave
- Apr 23, 2019
- 11 min read
Zdravo!
Kot verjetno veste, se je naša afriška dogodivščina že pred časom zaključila, vseeno pa smo vam, našim sledilcem in podpornikom, dolžni še kak zapis in misel o zadnjem delu in zaključku naše odprave. Z delom smo zaključili že z januarjem in smo sedaj v polnem pogonu dejavni v Sloveniji, na srečo pa smo del bloga spisali že na Madagaskarju, tako da nam preveč stvari ni ušlo iz spomina. Kljub afriškemu »mora mora« (počasnem) tempu življenja, nam je čas na »črni celini« izjemno hitro mineval in sedaj se celotna izkušnja zdi le kot nek oddaljen spomin, neprecenljiv in lep, vendar vseeno tuj, izgubljen v tukajšnjem vsakdanu službe, opravkov in drvenja.
Prejšnji zapis smo končali s prihodom iz Ampitafaja, misijonske vasice pod okriljem našega Janeza Krmelja. Zavedali smo se, da bosta naslednja dva tedna dela v Matangi zaradi naše enotedenske odsotnosti kar naporna in seveda smo imeli prav. Že v ponedeljek nas je pred dispanzerjem čakala velika gneča ljudi, mi pa smo se pridno lotili dela. V tem tednu smo prav vsak dan delali od jutra do mraka, ko nas je naposled ustavilo pomanjkanje svetlobe, nekaj pacientov pa smo naročili tudi za soboto in nedeljo.

Imeli smo nemalo zanimivih primerov: dva otroka z Ludwigovo angino (zelo resna okužba ustnega dna), absces pete, opekline dveh majhnih otrok, hudo podhranjen otrok s pljučnico ter pacientka z boleznijo Madura foot (eumycetoma). Slednja se nam bo verjetno zaradi eksotičnosti bolezni in hude izraženosti še najbolj vtisnila v spomin. Pacientka je bolezen imela že zelo dolgo, tako da popolno okrevanje ni možno, vseeno pa smo se za najbolj optimalno zdravljenje posvetovali s specialistko infektologinjo iz Slovenije.

Proti koncu tedna je Matango obiskala ekipa iz slovenske misijonske pisarne, na čelu z Izidorjem Grošljem, misijonarjem, ki je tu deloval 10 let in Novomeškim škofom Andrejem Glavanom. Na Madagaskar so prišli zaradi praznovanja 50. obletnice slovenskega misijona na Madagaskarju. Veseli smo bili slovenske družbe, predvsem pa pošiljke iz Slovenije, ki so nam jo preko obiskovalcev poslali naši domači. Dobili smo paket poln čokolade, suhih mesnin, čaja in kvasa za peko kruha ter si tako popestrili naše vsakdanje obroke, ki so do tedaj obsegali predvsem riž na 101 način. Drugi teden je bil prav tako naporen kot prvi, saj smo poleg rednega dela morali pripraviti tudi vsa zdravila ter prtljago za praznovanje obletnice slovenskega misijona v Vangaidranu in naš drugi »outreach« v vasici Manabondro, kjer deluje misijonar Jani Mesec. Teden je zelo hitro minil, v soboto zjutraj pa smo se že odpravili v Vangaidrano.
Tam so se počasi zbirali vsi slovenski misijonarji, duhovniki iz Slovenije in predstavniki misijonske pisarne, celo mesto pa je najbolj nestrpno pričakovalo prihod Pedra Opeke. Več tisočglava množica ljudi ga je čakala vzdolž ceste od roba mesta vse do župnišča in ko so ga naposled le zagledali, so ga pozdravili z glasnimi vzkliki, prav vsak pa se je hotel z njim rokovati in ga objeti.

Pedro je tako na robu mesta izstopil iz svojega vozila in se kar peš pridružil množici ter z njimi odkorakal proti župnišču, kjer je sledil slavnostni sprejem in nagovor gospoda Opeke. Dogajanje je nato sledilo programu in se nadaljevalo s tekmami ženskih in moških ekip v košarki, katerim je prisostvoval veliki športni navdušenec Pedro, po večerji pa so se predstavile različne župnije z vrstami pevskih točk. Seveda smo morali improvizirati tudi nič hudega sluteči Slovenci in na licu mesta sestaviti zborček, sestavljen iz duhovnikov, misijonarjev, predstavnikov misijonske pisarne ter nas zdravnikov. Po hitrem posvetu smo se odločili za ponarodelo pesem izpod rok škofa Antona Martina Slomška, »En hribček bom kupil«, ter poželi kar bučen aplavz. Naslednji dan smo se zjutraj udeležili glavnega dogodka praznovanja in sicer maše, ki je potekala kar zunaj, na poletnih 32 stopinjah celzija in je skupaj z govori in plesnimi točkami trajala približno 5 ur. Praznovanja pa še ni bilo konec, saj je sledilo svečano kosilo, po katerem sta bila ponovno na vrsti petje in ples. To je namreč običajen malgaški način veselja, druženja in izražanja tako veselih kot tudi žalostnih čustev. Ob vsem tem rajanju smo se seveda tudi člani odprave naučili nekaj plesnih korakov in tako poželi nemalo smeha in tudi odobravanja s strani domačinov. Veseljačenje smo vseeno morali zgodaj prekiniti, saj je bila pred nami še 4-urna pot v Manabondro.

Skupaj z Matevžem, laiškim misijonarjem v Manabondru, duhovnikom Stanetom Kerinom in sestrami smo se odpravili proti tej izjemno lepi vasici južno od Matange. Pot je bila zelo slikovita, predvsem pa si jo bomo zapomnili po tem, da smo morali prečkati reko na starem, zarjavelem splavu, kjer je prostora le za en tovoranjak ali pa za dva avtomobila.

V Manabondru so nas sprejele tamkajšnje sestre in nam po tem, ko smo se namestili v naše sobe, postregle z najboljšo večerjo, kar smo jih jedli na Madagaskarju. Novica o našem prihodu se je kot požar širila po vasi, tako kljub temu, da v ponedeljek še ni bilo predvideno, da začnemo z delom, nismo imeli izbire. Vrsta pred dispanzerjem se je namreč že zjutraj večala, v nadaljevanju tedna pa se je število vsakodnevnih obravnav samo še stopnjevalo.
Vsak dan je prišlo več kot 100 pacientov vseh vrst – od popolnoma zdravih, do resno bolnih ter takih, ki jim tam enostavno nismo mogli pomagati. Tako smo se na eni strani srečali s 85-letnim pacientom, ki ga po desetletjih dela na polju občasno boli hrbet (presenetljivo, kajne?) in pacientko, ki pravi, da ima le en dan na leto močno srbečico celotnega telesa ter na drugi strani z dvema hudo bolnima otrokoma z ogromnim hidrocefalusom, od katerih je en kazal tudi znake meningitisa. Poleg tega smo imeli primer dojenčka z motnjo zavesti zaradi malarije s hudo hipoglikemijo (0,9 mmol/L), hud primer dojenčka z larigintisom in primer 74-letnega močno prizadetega gospoda z velikim hemoragičnim plevralnim izlivom.

K nam je prišel tudi zelo zlateničen pacient, katerega smo po dodatku tekočin in antibiotikov napotili v najbližjo bolnišnico, vendar je žal med prevozom umrl. Za malgaše smrt na poti v bolnišnico predstavlja velik strah, zato se veliko pacientov sploh ne odloči za odhod, poleg tega pa je oskrba tam pogosto slaba, kar smo videli tudi na lastne oči. V Manabondru smo tako imeli primer pacienta s tuberkulozo in abscesom v trebušni votlini, ki je bil en teden hospitaliziran v bolnišnici in čakal na kirurga. Žal kirurga ni bilo in naj bi prišel teden za tem, vendar je bolniku med čakanjem zmanjkalo denarja za zdravljenje. Tako je zaman porabil dober del prihrankov širše družine, sam pa se je moral predčasno, brez dokončne oskrbe in z dvema odprtima ranama na telesu vrniti domov. K nam so ga svojci pripeljali v samokolnici, vendar smo lahko le očistili in previli rane ter dali antibiotike in analgetike, za kaj več pa je na žalost zmanjkalo zdravil in tudi znanja, saj bi pacient vsekakor potreboval specialistično kirurško oskrbo.
V Manambundru smo vsak dan delali do 7h zvečer, dokler nas naposled nista tema in komarji pregnali iz dispanzerja. V dispanzerju namreč ni bilo elektrike, zato smo, ko ni bilo mogoče več delati, paciente poslali domov, rekoč naj pridejo naslednji dan. Delavni dnevi tam so bili kar naporni, na srečo pa smo si lahko zvečer napolnili baterije z odlično hrano, ki so nam jo kuhale sestre in se skupaj z Matevžem zabavali ob prigodah duhovnika Staneta Kerina. Janez Mesec se je v vasico vrnil v četrtek in takoj nam je postregel z različnimi zgodbami, ki so se mu pripetile v njegovih dolgih 17 letih na Madagaskarju. Izvedeli smo veliko o njihovih običajih, vraževerju in načinu življenja. Po 2 mesecih dela se še vedno nismo mogli načuditi prav kako zelo smo si različni - to je res čisto drug svet.

Hitro je prišel petek, mi pa niti še nismo videli ostale vasice razen tistih 50m, med jedilnico in našim dispanzerjem. Sprva smo mislili, da bomo odšli nazaj v Matango v petek po delu, oziroma soboto zjutraj, vendar smo se zaradi odlične družbe in lepot Manambodroja odločili ostati nekoliko dlje. V soboto smo skupaj z Matevžem, Sestro Victorine in našo »Endry« (v malgaščini mama, drugače pa Jurijeva pomočnica) odšli na morje. S terenskim vozilom smo po dobri uri vožnje po poteh in brezpotju prispeli na dolgo peščeno plažo, na kateri ni bilo niti enega človeka. Celo popoldne smo uživali na soncu in si poskušali malo oddahniti, v nedeljo po maši pa se naposled le odpravili nazaj proti Matangi.

Če smo se do sedaj na Madagaskarju kaj naučili glede prevoza, je to sledeče: Če gre kaj lahko narobe, bo nedvomno šlo! Tako smo se po 1 uri vožnje ustavili pred reko, katero bi morali prečkati s splavom. Kar nekaj avtomobilov je že čakalo na rečnem bregu in takoj smo slutili, da je nekaj narobe. Ko smo v naši polomljeni Malgaščini odšli povprašat, kaj se je zgodilo, smo razumeli samo besede »splav«, »pod reko« in »polomljen«. En dan prej je splav namreč potonil in nismo imeli druge možnosti, kot da vso našo prtljago naložimo na lesene čolne (drevake) in se z njimi odpravimo na drugo stran. Avto in voznik sta se odpeljala nazaj v Manabondro, mi pa smo na drugi strani reke čakali nov prevoz.

Med čakanjem smo v množici ljudi zagledali 2 leti starega dečka s svežo rano na levi dlani in tako pričeli kar z delom »na terenu«. Izvedeli smo, da se je opekel z vročo vodo (kar je zaradi odprtih kurišč zelo pogosto), preko opekline pa je bil namazan s črno snovjo - nedvomno pripravek lokalnega vrača. Dali smo mu antibiotik in naročili mami, naj nas naslednji dan obiščeta v dispanzerju. Ko so ljudje izvedeli, da smo zdravniki, so nenadoma pričeli prihajati tudi drugi. Tako smo kar ob cesti pregledali še nekaj pacientov, preden je po 2 urah čakanja prišel naš prevoz in smo se vrnili v Matango.

Potrebni smo bili počitka, saj nas je zopet čakal naporen ponedeljek, hkrati pa smo prišli do spoznanja, da ob visokem tempu dela dnevi in tedni minevajo izredno hitro - prihajajoči ponedeljek je bil naš predzadnji in počasi se je iztekalo tudi naše delo na Madagaskarju. Ker smo večino tednov delali tudi ob vikendih in bili zadnjih 10 dni na poti, se nam je že vsem močno poznala utrujenost. Tako nam je bil zadnji teden najbolj naporen od vseh. Imeli smo veliko pacientov, hkrati pa smo vedeli, da čez teden dni že odhajamo in ne bomo mogli več nadzirati pacientov na kontrolah. Tako smo v njihove knjižice pisali navodila našim sestram za takrat, ko nas ne bo več tam. Na naše presenečenje je v tem tednu prišel tudi deček z opeklino na roki, ki smo ga srečali na poti iz Manambodroja in ga z mamo napotili k nam. Rano smo vsakodnevno previjali in po slabem tednu nege se je roka odlično celila, deček bo okreval brez posledic.
Dnevi so hitro minevali in vztrajno se je bližal čas Božiča. Kljub veliki vlagi in visoki temperaturi smo si poskušali pričarati praznično vzdušje s poslušanjem božičnih pesmi, kot sta Let it Snow in Winter wonderland - čeprav je bil naš zimski Wonderland vse prej kot zimski. Vsak izmed članov je dobil 10.000 ariarjov (2,5 eur) da kupi darilo drugemu članu odprave, ki ga je pred tem izžrebal na »secret Santa« žrebanju. Iz kartona smo izrezali božično smrečico ter jo okrasili, pod njo pa postavili improvizirane jaslice.

V soboto smo imeli še nekaj pacientov, v nedeljo pa se skupaj s sestrami še zadnjič odpravili na morje. Tam smo naredili poslovilni piknik ter plesali na malgaške pesmi. Dan je bil delno oblačen, zato se je Matej (verjetno najbolj bel človek na Madagaskarju) »pametno« odločil, da je krema odveč, kar je obžaloval še skoraj 14 dni kasneje. Čakal nas je zadnji ponedeljek in hkrati naš zadnji dan dela na Madagaskarju, 24.12. Zjutraj smo se odpravili v dispanzer z božičkovimi kapami na glavah, kar je zelo zabavalo naše sestre in zelo čudilo naše paciente. Ta dan smo imeli nekaj novih pacientov, poleg tega pa tudi veliko zadnjih kontrol že nam znanih bolnikov. Z delom smo zaključili okoli druge ure in se odšli domov pripravit na Božični večer. Za večerjo smo se tokrat sladkali (čokoladni fondu s sadjem), si izmenjali darila in se odpravili k polnočnici (ob 9h).

Naslednji dan smo ponovno šli k maši, saj so se nam želeli domačini uradno zahvaliti, po maši pa je pri sestrah sledilo še poslovilno, božično kosilo. Božično popoldne je minilo ob pospravljanju sob in pakiranju naše prtljage, saj smo naslednji dan Matango zapuščali ob 5.30 zjutraj. Po končanem pakiranju smo se odpravili na poslovilni sprehod po Matangi in se s solzami v očeh (Eva in Sončka) spraševali, če je tokrat zadnjič, ko ob reki gledamo sončni zahod v tej mali vasici. Poklapani vendar hkrati polni pričakovanj (po končanem delu smo namreč načrtovali še 14-dnevno potovanje po Madagaskarju) smo se še zadnjič odpravili spat v našo »tranomeno« (rdečo hišo).

Zjutraj smo se polni torb skupaj s sestrami odpravili iz Matange. One so šle na obisk k Janezu Krmelju, kar smo mi s pridom izkoristili in se z njimi zapeljali do Farafangane. Seveda prevozi tukaj nikoli ne potekajo tekoče, tako nam je na poti ponovno ugasnil avto in smo ga morali porivati po klancu navzgor, da je vžgal.

Naposled smo le prispeli v Farafangano in se poslovili od naših sester. Z njimi smo delali skoraj vsak dan v teh slabih 3 mesecih, zato je bilo slovo zelo težko, sploh ob misli, da je to verjetno zadnjič v življenju, ko se vidimo. Še isto popoldne smo ob kosilu že obujali spomine in razmišljali o tem, kako hitro je minil ta čas in kar nismo mogli verjeti, da se je že vse končalo. Sledila sta še dobra dva tedna bolj ali manj posrečenih voženj ter drugačne, bolj turistične izkušnje Madagaskarja. Obiskali smo narodni park Ranomafana, bivali v raznolikem mestecu Antsirabe ter odšli vse do zahodne obale v Morondavo, kjer smo praznovali novo leto ter odšli v znano alejo baobabov. Na koncu še nekaj dni preživeli v glavnem mestu Antananarivo, zatem pa zapustili ta prečudovit otok, ki se nam je za vedno vtisnil v lep spomin.


Sedaj smo že doma, vsak izmed članov v svojih opravkih, skrbeh in obveznostih. Na žalost s komaj kaj časa za pavzo in pogled nazaj na našo odpravo, vendar vseeno malo drugačni, spremenjeni. Izkušnja kot je Madagaskar te spremeni, pa če to hočeš ali ne. Eno je namreč, če o revščini in težkih razmerah poslušamo iz udobja domačega kavča, povsem drugo pa, če to vidimo na lastne oči. Ljudje tam imajo resnično premalo in živijo v nehumanih razmerah, žal (oz. na srečo) pa so tega vajeni že od rojstva in tega niti ne smatrajo kot velik problem. Kruto kot se zdi, vseeno drži, da je nevednost včasih blaženost in je tem ljudem lažje, saj ne vedo kaj vse imamo v bolje razvitih državah. Stanje pa se z leti na Madagaskarju celo slabša. Vrzel med bogatimi in revnimi se veča, količina sredstev pa ne sledi povečanju količine prebivalstva – v zadnjih 30 letih je število prebivalcev naraslo iz približno 11 na 27 milijonov. Velik srž problema je vsesplošna slaba izobrazba prebivalcev, predvsem v tako odročnih krajih, kot smo jih obiskovali mi, poleg tega pa tudi njihova mentaliteta ter poganska prepričanja. Veliko mladih fantov cele dneve nič ne dela, v želji po čim večjem imetju v čim krajšem času pa se zatečejo h kraji, orožju in celo pobijanju, v prepričanju, da so nesmrtni, zaščiteni s strani urokov lokalnih vračev. Napadov je vse več, nastradajo pa že tako ubogi ljudje, ki poskušajo živeti preprosto in pošteno življenje. Na koncu ostanejo brez zadnjih 5 glav goveda, luči na koncu tunela pa vseeno ni na spregled. Politika je namreč prav tako zelo skorumpirana, pravih ukrepov za pomoč ljudem na odročnih krajih pa ni. V tem brezupu so prava svetla točka misijonarji, ki razdajajo tako sebe, kot velik del svojega imetja za te ljudi in s tem premikajo meje mogočega, gradijo šole, bolnišnice, lekarne in cerkve ter postavljajo pravi zgled življenja za sočloveka.
Kljub napisanemu pa na srečo vse na Madagaskarju ni tako črno. Ko se oziramo nazaj, se nam zdijo malgaši po eni strani pravi navdih, saj nikoli niso dali vtisa, da jim je prehudo ali pretežko v življenju – tega brezupa presenetljivo več vidimo pri nas. Dobili smo vtis, da so ljudje tam na splošno bolj zadovoljni, srečni in pristni. Večina jih živi skromno v majhnih skupnostih, vasicah in družinah, ki so zelo povezane in v katerih vsi delajo en za drugega. Razveselijo jih preproste stvari, kot so topel obrok in pozdrav, ples, petje in druženje, težave pa premagujejo skupaj. Tako naša izkušnja ni bila samo, da se malgaši učijo od nas, tudi mi smo se lahko kaj naučili od njih. Ko smo se iz vse te revščine in »bede« vrnili nazaj v Slovenijo, smo se kaj kmalu spet privadili na računalnike, internet, avtomobile in druge »prednosti« razvitega sveta, ki jih imamo za samoumevne, vseeno pa videli, da te stvari ne prinesejo dolgoročne sreče in zadovoljstva. Prinesejo ju pomoč in stik s sočlovekom, skrb zase in za svoje bližnje. Prav zato se čutimo zelo srečne in hvaležne, da smo imeli priložnost pomagati in dodati majhen kamenček v mozaik izboljšanja pogojev življenja na Madagaskarju. Velik del zaslug gre predvsem vam, našim podpornikom, sponzorjem in sledilcem. Vsekakor je pot do boljšega življenja teh ljudi še zelo dolga, v manjšo uteho pa ostaja misel »počasi se daleč pride«.
Hvala!
Eva, Sončka, Jan, Jurij in Matej

Comments