Ko Matanga postane dom

Zdravo, Matej tu!

Tokrat sem si jaz »izboril« čast napisati blog, saj imam slučajno uro ali dve časa, da vam na kratko opišem prigode zadnjih tednov. Situacija je sledeča: smo v vasici Ampitafa, ki leži približno 30km zahodno od Matange, in kjer je misijonar Janez Krmelj pred dobrim desetlejem zgradil pravo malo mestece. Sedaj tu stoji manjša bolnišnica, šola, cerkev, manjša hidroelektrarna, črpalka za vodo, ki črpa vodo iz globine 50m pod zemljo in številne zidane hiše. Kot da to ni dovolj, je naselje zgrajeno sredi »ničesar«, na dokaj hribovitem in gozdnatem terenu, kjer so večja naselja oddaljena vsaj 2-3h vožnje stran. Neverjetno! No, pa se vrnimo malce nazaj, da vam opišem, kako smo pristali tu, kaj se je dogajalo v Matangi in kako bodo izgledali naši prihodnji dnevi.

Šele drugič se vam javljamo iz Madagaskarja, pa je že minil dober mesec našega dela – čas izredno hitro beži, saj so dnevi polni dela, študija, raziskovanja okolice, kuhe in druženja z domačini. Mislim, da se kar dobro privajamo na življenje na Madagaskarju – vsak teden je viden napredek v našem znanju malgaščine, v naših odnosih z domačini, spoznavanju lokalnega načina življenja in v malenkostih, ki nam olajšajo bivanje tu - npr. priprava raznolikih jedi iz (ja, uganili ste) riža in testenin J. Naši dnevi se začenjajo približno ob petih zjutraj, ko sosedov petelin ponosno zapoje v čast prvim sončnim žarkom. Sčasoma je to za nas postal »beli šum« in ga občasno uspemo preslišati, kar pa je le slaba uteha, saj je praktično nemogoče prespati zvok vrveža domačinov. Ti ob prvi svetlobi že pričnejo s sekanjem drv za kurišče, ki ga uporabljajo za pripravo riža. Ta je na njihovem menuju tako za zajtrk, kot tudi kosilo in večerjo, s to razliko, da je za zajtrk malo bolj razkuhan, za večerjo pa bolj »na zob«. Skratka, dnevi se tu začenjajo že zelo zgodaj, tako se slej kot prej tudi mi prebudimo in začnemo dan. Običajno prva vstaneta Jurij in Sončka, ki nemalokrat že pred zajtrkom tudi malce potelovadita ali tečeta, zatem Jan, Eva in jaz. Za zajtrk si pripravimo eno izmed treh stvari: mlečni riž z malgaško vanilijo, domača umešana jajca ali pa prejšnji večer pripravimo testo, ki čez noč vzhaja, in zjutraj spečemo štruco domačega kruha. Na moje veliko veselje sta Eva in Sončka v svojo prtljago na skrivaj skrili 3 domače klobase, ki smo jih fantje dobili v dar kot zgodnje božično darilo, in katere sedaj nadvse preudarno in počasi jemo s kruhom. Za sladkosneda usta smo v Farafangani kupili čokoladni namaz, s seboj pa prinesli tudi eno Nutello. Le-to sveto hranimo za veseli december in svečane dneve pred Božičem. Res zanimivo, kako drobne stvari na odročnem kraju, kot je Matanga, prinesejo toliko veselja – čar bivanja na Madagaskarju.

Lepote Madagaskarja.

Časa za zajtrk imamo dovolj, saj z delom v dispanzerju začenjamo ob osmih. Običajno nas tam čaka že kopica ljudi in hitro začnemo z delom - jaz in Jan v eni, Sončka in Eva v drugi, ter Jurij v zobozdravstveni ambulanti. Sodeč po zadnjem mesecu, so najbolj naporni ponedeljki - seveda ne zato, ker bi bili utrujeni od vikenda, vendar je ob ponedeljkih tržni dan in veliko ljudi pride v Matango po živila, »spotoma« pa se ustavijo še pri zdravniku. Od torka do četrtka je bolnikov manj, v petek pa ponovno nekaj več, tako smo ob najbolj obremenjenih dnevih v dispanzerju do 18h popoldne. Vsak teden delamo tudi v soboto, ko v dispanzer pridejo kirurški pacienti na prevezo, bolniki naročeni na kontrolo, mimogrede pa se ustavi tudi kak nujen primer ali visoka vročina zaradi malarije. Dela je tako dovolj in vidimo vse od enostavnih prehladov, ki ne potrebujejo specifičnega zdravljenja, do revmatoidnega artritisa, nočne slepote zaradi pomanjkanja vitamina A, limfatične elefantiaze skrotuma, kašljanja krvi zaradi tuberkuloze, motnje ejakulacije ob spolno prenosljivih okužbah, abscesov dojk, vratu, roženice, abscesa maksilarnega sinusa s fistulo, ki se odpira na licu, 8 mesecev starega otroka s telesno težo 2.600 g, nefrotskega/nefritičnega sindroma, miokardnih infarktov, dojenčka s 6 prsti na obeh rokah, itd. Osebno mi je najbolj v spominu ostala 12-letna deklica, ki je zaradi epileptičnega napada padla v ogenj in se opekla po levem licu, bradi, vratu, prsnem košu in deloma po rokah. Prišla je šele 4 dni po nezgodi, z zagnojenimi opeklinami, ki jih je bilo potrebno ponovno očistiti »do živega« in tako omogočiti najboljše možno celjenje. Sedaj se z Janom intenzivno trudiva in ji previjava ter čistiva rane na vsakih nekaj dni. Na najino veselje je napredek že viden, kljub temu pa bo pot do zacelitve še dolga.

Nekateri izmed naštetih primerov bolnikov potrebujejo kronično zdravljenje, nekateri so prezahtevni za naše znanje ter pogoje in smo jih poslali v bolnišnico, mnogim pa smo uspeli pomagati in jih že odpustili domov. Prav vsem pa je skupno, da verjetno do zdravniške oskrbe ne bi prišli brez vas, naših sledilcev, podpornikov in sponzorjev, zato vsem še enkrat hvala! Poleg tega se iskreno zahvaljujem tudi našim prijateljem, specializantom in specialistom v Sloveniji, s katerimi se pri zahtevnejših primerih intenzivno posvetujemo.

Prečkanje reke na poti v Vatonato.

No, naši dnevi pa niso napolnjeni samo z delom v dispanzerju, ampak si vzamemo čas tudi zase, da napolnimo »baterije«. Večkrat tedensko smo športno aktivni - ostali tečejo ali delajo različne vaje za telo, kar je domačinom izredno zanimivo in jih ves čas le nemo opazujejo, jaz pa sem prinesel s seboj žogo za nogomet. Otroci, ki živijo tu, ga zelo radi igrajo in takoj, ko me vidijo z žogo, že tečejo na košarkarsko igrišče v bližini. Gol običajno predstavljata dva natikača, položena pol metra narazen, ali pa moraš za gol preprosto zadeti nosilni steber od koša. Vsi igrajo bosi, saj drugega kot natikačev nimajo, vendar jih to prav nič ne moti. Tako me kljub temu, da imajo po koncu do krvi odrgnjene podplate in prste, še isti trenutek sprašujejo, če bomo naslednji dan ponovno igrali. Seveda jim bom žogo pustil tu, mi je pa žal, da nisem s seboj prinesel še kakšnih 15 parov nogometnih čevljev. Druga aktivnost, ki nam vzame kar nekaj časa in sivih celic, je kuhanje. Tako smo v enem mesecu iz enostavnih vmešanih jajc in testenin v tunini omaki napredovali do bananinega kruha s svežimi lističi kokosa, domače narejenih njokov, naše različice Jezerškovega šmorna, praženega riža z zelenjavo, domače fižolove juhe, … Sestre, s katerimi delamo v dispanzerju, so nam celo naredile malgaško različico pizze. Le-ta je brez sira, saj je tega tu težko dobiti (malgaščina, zanimivo, niti nima lastne besede za »sir«), vseeno pa nam zelo tekne.

Čas, ki nam ob vsem tem ostane, izkoristimo za kakšen klic domov, za izobraževanje in »googlanje« težjih primerov, ki smo jih prejšnji dan videli v dispanzerju, za Sizifovo delo čiščenja kopalnice, popravljanja mrež za komarje, servis kljuke v vratih naše sobe, obisk tržnice in še in še. Tako se običajno med 21-22h že vsi trudimo držati oči odprte in se kaj kmalu vdamo v zaslužen počitek.

Vikende poskusimo izkoristiti za kak večji projekt; tako so se pred tremi tedni Jurij, Jan in Eva odpravili v 100km oddaljeno Farafangano, kjer so imeli opravek v zvezi z reševalnim avtomobilom našega dispanzerja, ki je potreben popravila. Jaz in Sončka sva ostala v Matangi, kjer sva v petek in soboto delala v nabito polnem dispanzerju. Kljub temu, da se 100 km oddaljena Farafangana ne zdi daleč, je to pravi projekt - predvsem zato, ker je naša trojica šla z javnim prevozom. Naj povem samo toliko, da je predviden odhod taxi-broussa iz Matange ob 7h, naši člani pa so ob pol devetih še vedno čakali na postaji, osamljeni – afriški tempo. Seveda so si naposled prostor na šesturni poti delili s kopico domačinov in nekaj kokošmi. Voznikova naloga je bila, da je gledal naprej, potniki pa nazaj; prtljaga je namreč večkrat na poti padla iz strehe na tla in so morali zavpiti, da so se vzvratno vračali ponjo. Na poti nazaj jih je za nameček dober kilometer pred Matango ujel dež – vrnili so se prekriti z blatom, saj je vozilo zdrsnilo iz poti in so morali pomagati pri reševanju situacije.

Jaz sem eno prosto nedeljsko popoldne izkoristil za ogled nogometne tekme kluba iz Matange, na katero so me povabili domačini. Vsekakor izkušnja drugačna kot v Sloveniji. Tu si igralci na drese s flomastrom kar sami narišejo grbe kluba, številke in imena, ogrevanje ekip je bolj podobno plesu, saj med njim igralci neprestano v ritmu ploskajo, med samo igro pa je žoga dlje časa visoko v zraku, kot na tleh. Avt označujejo gledalci, ki stojijo ob igrišču, okoli igrišča pa hodi redar in s palico podi gledalce, ki so pregloboko v igrišču, in tako »uravnava« črto za avt. Na koncu nisem uspel pogledati celotne tekme, saj sem imel neprijeten občutek, da več gledalcev glede mene, kot pa tekmo samo. Približno tako je tudi, ko se sprehodiš čez glavno ulico – vsi se obračajo in nas gledajo z nekakšno mešanico občudovanja in strahospoštovanja. Le malčki, stari približno 2-5 let se nas resnično bojijo. Marsikateri izmed njih prvič v življenju vidi belca in je zato pregledovanje teh otrok pogosto zelo težko – samo, da nanje prislonimo stetoskop, že vreščijo in plezajo po materah, na obrazu pa imajo izraz čiste groze. Še dobro, da imamo v dispanzerju vrečo bonbonov, ki nemalokrat čudežno odpravijo strah pred »Vazahi«.

Tako približno nam je minil prvi mesec dela v Matangi. Postopoma osvajamo nekakšno »rutino«, da delo poteka čimbolj učinkovito, hkrati pa so vmes dogodki, izleti, ljudje in izkušnje, ki to rutino razbijejo in nam vsakič znova dajo misliti, v kako drugačnem svetu se trenutno nahajamo. Ena izmed takih izkušenj je gotovo zadnja, najbolj sveža, in sicer naša pot v Ampitafa. Slednjo smo sicer načrtovali že od vsega začetka, saj je ustaljena praksa, da odprave tekom dela v Matangi odidejo za en teden pomagat misijonarju Janezu Krmelju v Ampitafa, en teden pa delamo pri misijonarju Janezu Mescu v Manambundruju.

Predviden odhod v Ampitafa je bil v soboto zjutraj ob 7h, na žalost vseh z javnim prevozom. Prav nič se nismo veselili naporne poti, saj smo morali s seboj odnesti tudi nekaj zdravil in veliko zobozdravstvene opreme – ljudje tu namreč presenetljivo težko čakajo, da jih obišče zobozdravnik in jim izpuli pol ducata zob, pa če so gnili ali ne (seveda zdravih kljub negodovanju pacientov ne izdiramo). Dan pred odhodom smo na veselje vseh izvedeli, da bo gospod Krmelj kar sam prišel v 7 ur oddaljeno Matango in nas odpeljal v Ampitafa. Kljub temu je bila pot naporna in dolga, saj nam je s postanki vzela skoraj cel dan, smo pa v tem dnevu prvič po enem mesecu jedli goveji zrezek (malgaškega goveda zebuja) in stopili pod topel tuš. Letos je namreč tu padla obilica dežja, tako hidroelektrarna v Ampitafa producira več kot dovolj energije za ogrevanje vode, poleg tega pa smo lahko tudi napolnili telefone in imeli zvečer brez skrbi prižgane luči. Pravo razkošje! Prispeli smo v soboto, tako smo imeli še nedeljo prosto, ki smo jo izkoristili na pot na sever. Ampitafa namreč leži približno v središču 6 občin, katere ima pod okriljem g. Krmelj in kjer pomaga pri grajenju misijonskih stavb (šol, bolnišnic, lekarn, cerkev). Tako smo v nedeljo šli na izlet, ki ga je Janez načrtoval že 2 meseca. Krenili smo proti občini severno od Ampitafa in s seboj odpeljali še nekaj pločevinastih kritin za kritje tamkajšnje cerkvice. Vozili smo se približno 3-4 ure. Ko smo prispeli, smo se v majhni in preprosti cerkvici udeležili nedeljske maše, ki jo je g. Krmelj izpeljal kar dvojezično.

Po obredu pa smo se za potešitev pohodniškega domotožja, opremljeni s šopom ličijev in banan, odpravili na 4 ure dolg pohod do razgledne točke, ki gleda na 30m visok slap. Predel je bil dokaj hribovit, dan peklensko vroč, mi pa obuti le v natikače. Vseeno smo dokazali, da imamo (vsaj kar je hribov tiče) v sebi dovolj »slovenske trme« in smo naposled osvojili cilj. Dan je bil tako polno izkoriščen in težko smo čakali na začetek naslednjega delovnega tedna.

V Ampitafa stoji prava mala bolnišnica, s porodnim oddelkom, dvema sobama za hospitalizacijo pacientov, manjšo lekarno, kirurško ambulanto, sobo za ultrazvok in zobozdravstveno ambulanto. Imajo tudi eno zdravnico vendar nobenega zobozdravnika, tako da je več dela imel Jurij - poleg običajnega puljenja zob je imel priložnost izdelati nekaj belih plomb in celo čistil zobni kamen. Za torek in sredo pa je Janez načrtoval nekaj prav posebnega. Želel je namreč, da odidemo 40 km jugozahodno, na rob pragozda, kjer leži občina Vatanatu. Tam ljudje nimajo redne zdravstvene oskrbe in ponjo hodijo vse do Ampitafa ali celo dlje. Cesta do tam praktično ne obstaja, zato smo morali voziti po širši pešpoti. Večkrat smo prečkali tudi reke; včasih kar čez strugo, včasih pa čez manjše mostičke, ki jih je zgradil Janez. S povprečno hitrostjo približno 10 km/h smo se prebili do Vatanatuja, zadnjih 500 m poti pa morali kar prehoditi, saj nam je pot zapirala reka, ki še nima zgrajenega mostu.

Tam smo hitro pojedli in kar začeli z delom. Punci sta svojo »ordinacijo« postavili na odprtem, kar na preprogi pod bližnjim ličijem, fantje pa smo ambulanto postavili v majhni kolibi, ki je bila hkrati tudi naša jedilnica, spalnica in dnevni prostor. Več dela smo imeli s puljenjem zob, tako sva to priložnost dobila tudi jaz in Jan, poleg tega pa imela tudi nekaj manjšega kirurškega dela. Ta dva dneva smo sicer preživeli čisto po malgaško – ob vsakem obroku smo jedli riž, tuša nismo imeli, spali pa kar na tleh, v družbi drug drugega in podgane, ki je zavetje našla v naši kolibi. Vseeno smo uživali, saj je bila izkušnja nepozabna!

Ob vrnitvi v Ampitafa smo v četrtek in petek še delali v ambulanti, danes pa se pripravljamo na odhod. Tu smo resnično preživeli izjemen teden, od vseh vtisov in spominov pa nam bo v najlepšem ostal g. Krmelj, s katerim smo med vožnjo in ob večernem druženju spregovorili marsikaj. Pravi navdih je bilo poslušati človeka s toliko izkušnjami, življenjske energije in dobrodelnosti, kot jih premore Janez. Že to, kar je do sedaj dosegel, nam je nepredstavljivo, pa se kljub temu še zdaleč ne ustavlja, tako se mu v imenu vsem zahvaljujem za gostoljubje in vse izkušnje, ki jih je delil z nami. Sedaj se počasi odpravljamo nazaj »domov«, v Matango.

Včeraj smo izvedeli tragično novico, da je med našo odsotnostjo v sosednji vasi nekdo pod vplivom drog (tu domačini nemalokrat kadijo liste neke nam nepoznane rastline) z mačeto napadel 12 ljudi, od katerih jih je 6 umrlo. Ob taki novici se vsi malce »streznemo« in zavemo, da smo nenazadnje 10.000 km stran od doma in da tu občutek varnosti ni samoumevna dobrina temveč za nekatere pravo razkošje. Tako se mešanih občutkov vračamo, nevede kaj nas čaka, vseeno pa za našo varnost ni večje bojazni, saj so do sedaj vsi izjemno prijazni.

Naslednji tedni ne bodo nič manj pestri, saj se po dobrem tednu v Matangi odpravljamo v Vangaindrano, kjer bo praznovanje 50. obletnice slovenskega misijona. Tja bodo prišli tudi obiskovalci iz Slovenije, g. Izidor Grošelj (misijonar, ki je nazadnje služboval v Matangi) s svojimi gosti, poleg njih pa tudi večina slovenskih misijonarjev iz Madagaskarja, vključno s Pedrom Opeko. Tako se že veselimo srečavanja in spoznavanja vseh članov te »Slovensko-Malgaške družine«. Iz Vangaindrana se takoj odpravljamo v Manambundru k g. Janezu Mescu, zatem pa nazaj v Matango, kjer bomo v velikem pričakovanju dočakali predbožični čas in končno odprli našo Nutello.

Tako, pa smo se le »na kratko« prebili čez naše dogajanje zadnjih tednov. Nestrpno pričakujemo kaj nam prinese jutri, naslednji teden, mesec, … Vsakič nas namreč kaj preseneti, kljub temu, da smo že na polovici našega bivanja na Madagaskarju. Lepe pozdrave v Slovenijo, se ponovno javimo ob naslednji priložnosti. Misaotra!